A) Instinktivni odziv za pomoč v nujnih primerih. B) Vedenje, ki posameznike spodbuja k posredovanju v skupinskem okolju. C) Pojav, pri katerem je manj verjetno, da bodo posamezniki ponudili pomoč v nujnih primerih, ko so prisotni drugi ljudje. D) Študija, ki je pokazala, da so ljudje bolj pripravljeni pomagati, če so sami.
A) 1982. B) 1968. C) 1975. D) 1990.
A) Močne individualistične vrednote. B) Razpršitev odgovornosti. C) sposobnost hitrega sprejemanja odločitev. D) Povečan občutek osebne odgovornosti.
A) Neposredno ukrepanje za pomoč. B) Odločitev o posredovanju. C) zavedanje o nujnih razmerah. D) Ocenjevanje zadevnih tveganj.
A) Ljudje se učinkoviteje odzivajo v skupinah kot sami. B) Ljudje čutijo večjo osebno odgovornost, da se odzovejo, kadar so prisotni drugi. C) Ljudje v izrednih razmerah selektivno prenašajo odgovornost na druge. D) Ljudje čutijo manjšo osebno odgovornost, da se odzovejo, kadar so prisotni drugi.
A) Ne vpliva na odzivni čas v sili. B) Vpliva le na odzivni čas posameznika. C) Pospešuje odzivni čas v nujnih primerih. D) Upočasnjuje odziv na nujne primere.
A) Predvidevajte, da vam bo pomagal nekdo drug, in odidite. B) Izogibajte se vpletenosti v nujne primere. C) Pri usmerjanju vedenja se zanašajte na družbene norme. D) Prevzemite osebno odgovornost in ukrepajte.
A) Izobraževanje posameznikov o pojavu in njegovih posledicah. B) Spodbujanje ljudi, da se zanašajo izključno na skupinsko odločanje. C) Spodbujanje individualističnega odnosa v skupinskem okolju. D) neupoštevanje prisotnosti drugih v nujnih primerih. |