|
Pred reševanjem testa za razumevanje branja natančno preberi besedilo o psički Medi. PSIČKA Marjan Tomšič Sosedovi so imeli psičko, ki je redko lajala. Lajala je samo na tujce, z nami in s svojimi gospodarji pa se je pogovarjala z glasovi, ki so bili zelo podobni našim besedam: zavijala je in pačila lajež v svojevrstno govorico, ki smo jo vsi razumeli. Na ta način se je zahvaljevala ali pa kaj prosila. Z našim psičkom Tackom sta bila največja prijatelja, pravzaprav kar "mož in žena". Ko je namreč prišel njen čas, se je skrivala vsem drugim psom, pred njimi je bežala v hišico, se umikala pod avto ali pa se z njimi, če ni šlo drugače, tudi z zobmi spopadla. Samo našega Tacka je sprejela, da je postal oče njenih mladičev. Ko je skotila, je po nekaj dneh prinesla mladiče pred naša vrata. Prinašala je enega po enega. Vsakega je pokazala, ga nežno položila na prag, zagolčala nekaj po svoje, in ga odnesla. To se je dogajalo dan za dnem… In ta naš Tacko, ta očka Medinih psičkov, je zahajal k njej in skupaj so hodili na sprehode, seveda potem, ko so bili mladiči že toliko stari, da so lahko sami capljali naokoli. Bilo jih je strašno smešno gledati. Psička Meda je šla naprej in se kar naprej ljubeče ozirala, za njo so se opotekali in kobalili mladiči, prav zadaj pa je resno in dostojanstveno, vendar poln skrbi, stopal naš Tacko. Vsakič, ko se je kateri od psičkov preveč oddaljil, ga je s smrčkom kotalil nazaj v "vrsto". Tako so odhajali na sprehod dan za dnem, dokler niso postali mladiči zelo nagajivi. Potem je bilo seveda te igre in idile konec. Kadar je bilo kaj narobe, recimo, da so dobili drisko ali da jih je kaj ogrožalo, je vselej pritekla k meni ta Meda in mi na vse načine dopovedovala, kaj se dogaja. "Govorila" mi je z zavijajočimi in presekanimi in nekako kotalečimi glasovi, pa tudi z vsem telesom: z repom, s tačkami, z glavo, z ušesi, z očmi… Dopovedovala mi je tako dolgo, dokler nisem razumel, kaj hoče in kaj želi. Čim je dojela, da sem jo razumel, se je veselo zavrtela in se nekajkrat zapodila po dvorišču. Potem sem seveda šel z njo in stvar uredil: dal sem mladičem zdravilo, jim popravil gnezdo, odstranil kaj nevarnega… Sosedi, torej lastniki Mede, so bili ljubosumni, ker je pomoč zmerom iskala pri meni, jaz pa sem se jim smejal in jim govoril: "Ja veste, žival je pač treba razumeti…" Ko sem to govoril, me je Meda resno pogledala in potrdila resničnost mojih besed takole: "Uuuujaaaa, uuuujaaaa!" |